Župnik in kaplan gledata skozi okno farovža proti nekaj deset metrov oddaljeni cerkvi.
Imela sta tudi lep razgled na vasico, kjer so kmetje z vso vnemo s traktorji plužili ceste, dvorišča, pešpoti,….
Kljub njihovi veliki zagnanosti se nihče ni spomnil, da bi odplužil tistih nekaj deset metrov, ki so ločili župnika in kaplana od cerkve.
Tako sta bila oba primorana poprijeti za lopati in si po velikih mukah le utreti pot do cerkve.
Naslednji dan pri maši je župnik želel potrkati na vest faranov, da se naslednjič ne bi zopet ponovila ista zgodba.
In jih je nagovoril s prižnice :
“Dragi farani! Kot veste nam je včeraj sneg prekril vasico z meter debelo snežno odejo.
Medtem, ko ste vi s traktorji orali ceste, dvorišča in pešpoti sva ga midva s kaplanom metala na roke…”

“Očka, očka,” je zavpil Andrej sredi kosila.
“Med jedjo se ne govori,” ga je ustavil očka.
Ko so pojedli ga je vprašal:
“Kaj si mi hotel povedati prej?”
“Zdaj je že vseeno, polža, ki je bil na solati si že pojedel.